11. 10. 2015
"Unija in njeni predhodniki že več kot 6 desetletij prispevajo h krepitvi miru in sprave, demokracije in človekovih pravic v Evropi."
Zgornje visokoleteče besede so zapisane v obrazložitvi Nobelove nagrade za mir, ki jo je leta 2012 prejela Evropska unija. Ta institucija "svobode" in "humanizma" je ravno v tem času izvajala finančno vojno proti Grčiji, države članice so bile v tem času vpletene v vojaške pohode po Libiji, Iraku in Afganistanu, korporacije s sedeži znotraj unije so plenile, onesnaževale in uničevale države na globalnem jugu, evropske banke so bogatele na račun izterjave nevzdržnih dolgov iz držav "tretjega sveta."
Države EU so prek svojih zunanjih, gospodarskih in finančnih politik veliko prispevale k popolnemu uničenju nekaterih delov sveta. V vojna območja so pošiljale vojake ali pa so njihova podjetja tja prodajala orožje. V z resursi bogate države so pošiljale naftne, rudarske in lesnopredelovalne korporacije, ki so uničile okolje in obubožale prebivalstvo. Evropske banke so posojale denar diktatorjem, vojaškim huntam in koruptivnim vladam, sedaj pa poplačilo dolgov terjajo od družb svetovne periferije. Kontinent "svobode," bogastva in miru je svojo mogočno zgodovino in svetlo prihodnost vedno gradil na uničenju, izčrpavanju in opustošenju drugih delov sveta, ki jih je uporabljal kot poceni vir surovin in delovne sile, kot brezplačno tovarno blaga ali pa zgolj skladišče odpadkov. Evropa se je vedno razvijala na račun drugih.
Zdaj so ti isti drugi prisiljeni svoje preživetje staviti na to isto Evropo. Pri tem jim je jasno, da Evropa ne pomeni Slovenije, Hrvaške ali Madžarske, pač pa npr. Nemčijo. Ko ponavljajo, da hočejo v center in odklanjajo periferijo ter njene sendviče, našo državo razgaljajo kot popolno nasprotje lastnim predstavam: namesto da bi spoštljivo raziskovali skriti biser, njegove naravne lepote, mastno hrano in prijazne ljudi, jih zanima le tisto, kar vedno bolj postaja tudi osrednji interes mlajših generacij: kako bi čimprej zviznili odtod. Največ, kar ob tem zmoremo kot družba, je benevolentna užaljenost: nikogar nismo zares pretepli na meji, pa jih je le peščica zaprosila za azil, vsi ostali hočejo dalje. Prav, jih bomo nekako spravili naprej, ampak ko bodo prišli na cilj, bodo spoznali, da so se ušteli. K sreči bo takrat prepozno in ostali bomo skriti med Alpami in jadransko lužo, v kateri ni izključeno, da bodo v prihodnosti tudi plavala otroška trupelca.
Ob vsej refleksiji, ki v zadnjem obdobju polni družbene in druge medije, nam umanjka antropološka: tudi begunci so sposobni refleksije. To, da nočejo ostati v Sloveniji, ne pomeni, da pričakujejo, da bo v Nemčiji vse perfektno, pač pa morda več kot o beguncih pove prav o naši državi. Npr. to, da postojnski Center za tujce trenutno funkcionira tudi kot zbirni center mimobežnih beguncev, v katerem pa po besedah dr. Sare Pistotnik v drugem oddelku že več mesecev biva devet ljudi, ki čakajo na deportacijo iz države. Ironija situacije je v tem, da država trdi, da ene in druge obravnava strogo sledeč domači in evropski zakonodaji, kljub temu pa trenutni "val" pošilja naprej, begunce "od prej" pa nazaj. Ob tem se je nujno zavedati še dejstva, da to, da begunci prihajajo v zbirokratizirano obljubljeno deželo po imenu EU, nikakor ne pomeni, da mislijo, da je v Evropi krasno, pač pa, da je pri njih doma RES štala.
Od kod prihajajo ljudje, ki jih v Evropi čakajo ograje, bodeče žice in solzivec? Po podatkih UNCHR-ja jih kar oseminosemdeset odstotkov beži iz desetih držav. Kaj se v teh državah dogaja? Pred čem se umikajo? Najtežje je biti empatičen, če o trpečih in njihovi situaciji ne veš prav dosti.
ZA OPIS STANJA V POSAMEZNI DRŽAVI KLIKNI NANJO NA ZEMLJEVIDU!
Večina beguncev se poslužuje t.i. nelegalnih poti za prebeg v druge države. Tega ne počnejo zato, ker bi bili kriminalci ali odvisneži od adrenalina, pač pa zaradi pomanjkanja legalnih in/ali humanih možnosti za varen prehod v druge države. Begunska in azilna politika sta znotraj EU še posebej neprijazni, čeprav se radi pohvalimo z "razvitimi" mehanizmi za sprejemanje beguncev in dodeljevanje azila. V zadnjih letih je EU še okrepila varovanje svojih zunanjih mej z vzpostavitvijo Frontex, otežila pridobivanje viz in povečala pritisk na sosednje države, da ljudem omejijo dostop. Vsi ti ukrepi nasprotujejo pravici do prostega gibanja, ki je zapisana v Splošni deklaraciji človekovih pravic, in naj bi ljudem zagotavljala pravico do odhoda iz svoje države. Podpisnice deklaracije so tudi članice EU.
Z mehanizmi nadzora pretoka ljudi preko svojih meja in strogimi pravili EU onemogoča beguncem in prosilcem za azil varen in dostojen vstop v države članice. Kateri so ti mehanizmi in kako onemogočajo pravico do prostega gibanja, si lahko podrobneje preberete spodaj.
Sistem viz naj bi omogočal preverjanje že pred vstopom v želeno državo in posledično lažji prehod ljudi. V resnici se dogaja ravno obratno. Z vzpostavitvijo schengenskega območja se seznam držav, katerih državljani potrebujejo vizo za vstop, ni zmanjšal, temveč povečal. Očitno je, da je bil eden izmed motivov za spremembo sistema viz prav krepitev evropskih mej in onemogočanje prostega pretoka ljudi iz držav, ki so na tem seznamu. Od leta 2007 so vize nujno potrebne za državljane 128 držav, med njimi za državljane vseh 10 zgoraj omenjenih držav, ki sestavljajo večino begunske populacije v EU.
Vendar pa je vizo pogosto nemogoče dobiti. Članice EU svoja veleposlaništva v nevarnih državah zapirajo zaradi političnih ali varnostnih razlogov in tako onemogočajo ljudem dostop do mehanizma zaprositve za vizo. Četudi želijo begunci samo potovati preko EU, potrebujejo t.i. tranzitne vize. In tudi, če bi bila veleposlaništva v teh državah odprta, mnogi do njih nimajo dostopa zaradi režimskega nasilja, nevarnosti zajetja in celo smrti, saj so prav glavna mesta najbolj nadzorovana.
Prav tako vize ne more pridobiti kar vsakdo. Prva omejitev je strošek vize, ki znaša 60 €, sledijo pa še t.i. pogoji za pridobitev vize, med katerimi je tudi zadostna višina finančnih sredstev za potovanje in bivanje. Poleg tega lahko veleposlaništva zahtevajo še dodatno dokumentacijo za "visoko tvegane" osebe, ki jo tisti, ki iščejo azil, še posebej težko pridobijo ali pa je sploh ne morejo.
EU je z direktivo 2001/51/EC omejila tudi letalska potovanja. Tisti, ki bi želeli z letalom pribežati iz katere koli države, ki je na seznamu za obvezno vizo, morajo pred vkrcanjem pridobiti tranzitno vizo. Direktiva sicer ne velja za begunce, vendar pa je odločanje o tem, kdo je begunec in kdo ni, na ramenih letalskih družb, ki so ob morebitnih zmotah podvržene denarnim kaznim in odgovornosti za vračanje ljudi nazaj v države izvora. Posledično je brez vize skoraj nemogoče kupiti letalsko karto. Tisti, katerih dokumenti so bili uničeni v vojni vihri ali pa pozabljeni doma v begu za življenje, pa nimajo niti najmanjših možnosti za pridobitev vize.
Z vzpostavitvijo schengenskega območja je EU sicer omogočila prost pretok ljudi znotraj članic, a obenem okrepila varovanje zunanjih meja. Namesto, da bi beguncem omogočali varne prehode, sta odgovornost za varovanje zunanjih meja in zadrževanje ljudi pred vstopom v Evropo preloženi na obmejne države, iz katerih v Evropo vstopa največ beguncev (Libija, Turčija). S temi državami pa EU sklepa dogovore o strožjih varnostnih ukrepih pri nadzoru meja.
Takšni mehanizmi služijo omejevanju beguncev že onkraj evropskih meja in zmanjšujejo odgovornost za skrb zanje. EU je imela z Libijo pod okriljem Gadafija dogovor o zajemanju in vračanju beguncev, ki so želeli v Evropo, ne glede na to, da so bili begunci pod libijskim okriljem podvženi nasilju v begunskih taboriščih. Eden izmed dokazov za novo, strožjo varnostno politiko in posledično večje omejevanje prihoda beguncev v države EU, je število schengenskih viz, ki so bile izdane Sircem: v letu 2010 je bilo teh okoli 30 000, leta 2013 pa skoraj nič.
Države EU so se v zadnjih letih aktivno izogibale urejanju zakonodaje, ki bi beguncem in migrantom omogočala varnejše prehode. Zaradi zmanjšanja proračuna za operacijo Mare Nostrum, ki naj bi v enem letu rešila okoli 150 000 ljudi, je Italija novembra lani prekinila izvajanje programa. Namesto Mare Nostrum je EU pod okriljem Frontex vzpostavila operacijo Triton, ki pa je precej bolj omejujoča (patrulje se npr. nahajajo le trideset milj od morske meje) in varčna (program nima reševalnih operacij). Rezultat takšnega delovanja je smrt: samo v prvih petih mesecih letošnjega leta je umrlo 430 odstotkov več ljudi kot v celem lanskem letu.
Če beguncem vendarle uspe doseči Evropo, so podvrženi strožjim mehanizmom nadzora kot prebivalci EU. Zaradi strahu pred vlaganjem prošenj za azil v več različnih državah, je Frontex razvil poseben sistem jemanja in shranjevanja prstnih odtisov, ki taka dejanja onemogoča, svoje podatke pa bo od prihodnjega leta naprej delil tudi z Europolom. Sistem popisovanja beguncev in birokratski postopki begunce omejujejo na njihovi poti in jim onemogočajo proste prehode. Sami lahko vidimo, kako si države begunce podajajo iz enega begunskega taborišča v drugo, iz azilnih domov v začasna prebivališča in nazaj. Nekatere države, med njimi moramo tukaj posebej omeniti Slovenijo, beguncem ob nastanitvi v azilne domove zaračunavajo dnevno nastanitev (pri nas znaša 20 €), obenem pa odločitev o tem, kdaj lahko odidejo, ni v njihovih rokah. Birokracija begunce na poti ovira časovno kot tudi finančno.
Begunci, ki pridejo v EU, imajo možnost zaprositi za status prosilca za azil. Ta se po ženevski konvenciji, sprejeti leta 1951, odobri osebam, ki so na begu pred preganjanjem ali resno nevarnostjo. Tovrstni status je definiran kot temeljna človekova pravica, njegova odobritev pa je za državo mednarodna obveznost. Med državami članicami EU so pravila za dodeljevanje statusa azilanta še bolj dorečena, v veljavo pa so stopila z dublinskim sporazumom. Po tem sporazumu je za obravnavanje prošnje za azil odgovorna država članica, ki je imela največjo vlogo pri vstopu prosilca v EU ali njegovem bivanju v njej. Največje vstopne točke beguncev na območje EU so trenutno Italija, Grčija ter Madžarska, kar pomeni, da bi morali begunci za azil zaprositi v teh državah, druge države pa lahko na podlagi dokazov o njihovem premikanju begunce vračajo nazaj v države vstopa. Takšna politika prelaga breme na nekaj držav, ostalim pa omogoča, da begunce odstranjujejo.
Merila za določanje odgovornosti držav, da begunce sprejmejo, so razvrščena po hierarhiji, in sicer od upoštevanja družinskih vezi in nedavnega posedovanja vizuma ali dovoljenja za prebivanje v državi članici, do tega, ali je prosilec vstopil v EU nezakonito ali zakonito. Če se država vstopa in morebitne prošnje za azil odloči, da posameznik ni primeren kandidat za azilni status, ga lahko na podlagi dublinskega sporazuma vrne nazaj. Stroški tovrstnih deportacij so enormni: po nekaterih podatkih naj bi evropske države za deportacije od leta 2000 porabile kar 11,3 milijarde €, letno torej skoraj milijardo evrov.
Zaradi birokratskih omejujočih dejavnikov se begunci tako v boju za svoje življenje pogosto znajdejo na smrtno nevarnih potovanjih, da bi dosegli Evropo. Ker za ubiranje legalnih poti nimajo možnosti, se velikokrat zanašajo na tihotapske mreže, kar jih dela še ranljivejše.
Najkrajša pot v Evropo vodi preko Sredozemskega morja, grških otokov Kos, Lesbos, Chios in Samos ter italijanskih obal in otokov, kjer prednjači Lampedusa. Vendar pa je ta pot tudi najbolj nevarna: samo letos je v Sredozemskem morju utonilo več kot 2600 ljudi, ko so skušali doseči evropske obale z nestabilnimi majhnimi gumenjaki in starimi ribiškimi ladjami. Begunci so pred ilegalno potjo prek morja nastanjeni v opustelih hišah, skladiščih ali šotoriščih, ki jih nadzorujejo tihotapci, kjer so izpostavljeni psihičnemu in fizičnemu nasilju, izsiljevanju, ropom, posilstvom, boleznim ter pomanjkanju osnovnih življenjskih potrebščin. Čeprav je pot nevarna in nehumana, pa ni poceni: tihotapci za vsako osebo zaračunajo v povprečju 3 000 €, kar jim je letos naneslo že vrtoglavo 1,1 milijardo € neobdavčenega dobička. Čeprav se je otepa, odgovornost za te enormne zneske in za izgubljena življenja nosi tudi EU, ki s svojo begunsko in azilantsko politiko omogoča takšne anomalije.
Število ljudi, ki bežijo iz svojih domov, je doseglo najvišjo točko po drugi svetovni vojni. Kljub varajočemu občutku, da največ beguncev išče mirnejši prostor v Evropi, pa številke kažejo precej drugačno sliko. Večina beguncev se še vedno zateka v sosednje države ali manj ogrožene dele lastnih držav. V letu 2014 je bila država, kjer je bilo največ beguncev, Turčija (1,59 milijona), med prvimi sedmimi državami z največ begunci pa ni niti ene evropske.
Največ beguncev se umika v varnejše dele domače države. Takšnih je po podatkih Visokega komisariata ZN za begunce kar 38,2 milijona. Konstantno vojno stanje in boji med različnimi skupinami v Siriji so v odhod od doma in premik v druge dele države prisilili 7,6 milijona ljudi. V zadnjem letu smo lahko priča pospešenemu večanju števila takšnih beguncev predvsem v Iraku, kjer se je pred Islamsko državo ob že obstoječih "notranjih" beguncih iz prejšnjih vojn umaknilo 2,3 milijona Iračanov. Podobne podatke lahko zasledimo tudi v najbolj ogroženih afriških državah, kot so Kongo, Srednjeafriška republika, Južni Sudan, Mali in Nigerija, kjer prav tako potekajo notranje vojne, se krepijo skupine, kot je Boko Haram, in se širi revščina.
Drugi večji del beguncev iz Sirije in Iraka se nahaja v sosednjih državah. Medtem ko Turčija daje začasno zavetje največ beguncem (1 938 999), sta Jordanija in Libanon državi z največ begunci na prebivalca. Jordanija trenutno gosti 87 beguncev na 1000 prebivalcev (skupaj 629 245), v Libanonu pa se ta številka povzpne do 232 beguncev na 1000 prebivalcev (skupaj 1 113 941 beguncev). Po avgustu 2013 se je vse več Sircev začelo zatekati tudi v druge sosednje države, predvsem v severni del Iraka, kjer se že nahaja velik del iraških "notranjih" beguncev. Skupaj je na Bližnjem vzhodu trenutno več kot štiri milijone registriranih sirskih beguncev.
Najmanjši del beguncev torej predstavljajo skupine, ki varnejše življenje iščejo v Evropi. Švedska denimo velja za evropsko državo z največ begunci na prebivalca, pa recimo v primerjavi z Jordanijo ali Libanonom njeno "breme" izgleda prav smešno. Da o Sloveniji sploh ne izgubljamo besed ... Te številke so v primerjavi z drugimi državami, ki sprejemajo begunce, tako majhne tudi zaradi evropske politike, ki jih skuša držati zunaj svojih meja. Večji prihodi beguncev v letošnjem letu so posledica propadlih mehanizmov, usmerjenih k ustavljanju beguncev ter nevzdržnih razmer v prenaseljenih begunskih taboriščih na obrobju Evrope. Čeprav so letos EU, ZDA in Kuvajt skupaj nabrale kar 2,2 milijarde dolarjev za begunce, pa po poročanju Združenih narodov za dostojno oskrbo beguncev manjka še 5,5 milijarde dolarjev, za begunce v Siriji pa še dodatne 2,9 milijarde dolarjev. Begunski kampi so prenapolnjeni, ljudje v njih so podvrženi lakoti, mrazu, boleznim in brezupu. Se še spomnite zadnje zime? Nič čudnega, da se jih sedaj vse več odloča za nevarno pot v Evropo, saj je po več letih vojn in stagnacije v begunskih taboriščih še tako majhna možnost za uspešno življenje v Evropi boljša kot nič.
Evropa je celina migracij. V 19. stoletju so bili Evropejci predvsem ekonomski migranti, v porušeni Evropi 20. stoletja pa so migranti postali begunci. Migracije so potekale "interno," med evropskimi državami; neevropejci so prihajali v Evropo; največ migracij pa je bilo na poti iz Evrope na obe ameriški celini, manj v Avstralijo in Afriko.
Slovenci pri tem niso bili nobena izjema. Po podatkih clevelandskega konzulata RS je v ZDA največ Slovenk in Slovencev migriralo v drugi polovici 19. in v prvih letih 20. stoletja, množično pa so prihajali še po drugi svetovni vojni. Na zadnjem ameriškem popisu prebivalstva se za Slovence opredelilo kar 124.437 ljudi, kar je več kot petdesetkrat več od števila beguncev, ki jim bo ob tokratni humanitarni krizi zatočišče ponudila Slovenija. Kolo sreće se okreće, bi rekli naši južni sosedje, mi pa v razmislek objavljamo tole fotografijo.
Posted by Vid Jereb on Sunday, September 6, 2015
Danes je slika obrnjena, saj Evropa predstavlja cilj vse več beguncem. Letos jih je do konca avgusta na našo celino prispelo okoli 350 000.
Od decembra 2014 je za azil v EU zaprosilo 218.000 Sircev, od tega kar polovica v Nemčiji in na Švedskem. Nemčija letos pričakuje 800.000 beguncev, število pa bi se lahko povečalo na 1 milijon, kar še vedno predstavlja le malo več kot odstotek nemške populacije.
Po podatkih avstralskega Inštituta za ekonomijo in mir je bilo v zadnjih štirih letih svoje domove zaradi vojnih razmer primorano zapustiti okoli triinsedemdeset milijonov ljudi, kar predstavlja skoraj odstotek globalne populacije. Za boljšo predstavo: skoraj vsak 130. zemljan je begunec. Begunska kriza, ki smo ji priča, se tako po številu beguncev lahko primerja s krizo, ki je nastopila po koncu druge svetovne vojne.
V Sloveniji so te številke še neprimerljivo manjše: lani smo mednarodno zaščito priznali 44 osebam, od tega jih je status begunca dobilo 32, 12 pa status subsidiarne zaščite, kar je začasni status za tiste, ki se ne morejo vrniti v svojo državo zaradi preganjanja. To predstavlja zgolj 0,02 % slovenske populacije.
Število beguncev v Sloveniji
Pomembno je spomniti na dejstvo, da je Slovenija v preteklosti nudila zatočišče beguncem bolj množično. Po razpadu Jugoslavije je zaradi balkanskih vojn k nam pribežalo 35 671 ljudi, po neuradnih podatkih pa še enkrat več, približno 70 000. Številni med njimi so se takrat zatekli k sorodnikom ali znancem, živečim v Sloveniji. Nekateri so si našli zasebno nastanitev, približno 16 000 pa jih je bilo nastanjenih v 58 nastanitvenih centrih po državi. V teh centrih so imeli begunci dnevno zagotovljena dva obroka, ki sta upoštevala tudi versko pogojene prehranjevalne navade. Z namenom integracije so bile zanje organizirane tudi razne dejavnosti, kot so npr. obšolske aktivnosti, verski obredi, športni in kulturni krožki, vključevali pa so se tudi na trg delovne sile. Sredstva za financiranje je takrat zagotavljal proračun Republike Slovenije, mest in občin, plačevali pa smo tudi obvezni prispevek solidarnosti. Nezanemarljiv je tudi prispevek slovenskih podjetij ter domačih in tujih nevladnih organizacij. Ko so se razmere v državah izvora umirile, se je večina beguncev vrnila v svojo domovino, tisti ki so ostali, pa so sooblikovali družbo, v kateri živimo danes.
Zakaj smo zdaj, ko imamo toliko več vsakdanjega udobja, toliko manj solidarni?
Z vizualnim obsedeni Zahod, katerega del si tako obupno želimo biti, se je za hip zdrznil ob podobi naplavljenega dečka in jo napravil za medijsko ikono. Ob tem je tudi satirični Charlie Hebdo pokazal, da je celo po terorističnem napadu na svoje uredništvo (ki ga, zanimivo, niso upodobili v karikaturi), ne le brez občutka za verska čustva, pač pa tudi selektivno dojema pieteto. Neokusnosti revije Le Monde ni potrebno posebej poudarjati, je pa na mestu reči, da so fotografijo kot kakšen Banksyjev grafit pograbili tudi pravičniški uporabniki družbenih omrežij, s tem, da so jo pospremili z moralističnimi krilaticami o tem, kako je treba podobne prizore preprečiti. Fotka je "odlično" opravila svoje delo: vrli fejsbukerji in tviteraši so nabrali rekordno število lajkov in šerov, sproducirali oglaševalske kampanje vreden slogan naplavljena človečnost in se zaradi svojega "angažmaja" počutili bolje. In begunske smrti? Kdo bi štel, statistike so depresivne in dolgočasne. Petnajst otrok, utopljenih v Egejskem morju deset dni po smrti Aylana Kurdija, pač ni imelo "sreče," da bi jih kdo tako instagramovsko pofotkal.
Pravo vprašanje bi bilo, ali so se spremenile svetovne, evropske, celo slovenske politike glede "begunske krize." Ali zdaj kaj bolj vemo, kaj storiti? So se naše transnacionalne, kontinentalne in lokalne oblasti spomnile kakšne sistemske rešitve? So storile kaj drugega, kot poskrbele, da se je naslednja internetna begunska senzacija v podobi spotaknjenega nogometnega trenerja in njegovega vnučka, končala "srečno"? Smo sploh sposobni dojeti, kaj se dogaja?
Najbolj glasen (in mogoče na prvi pogled najbolj razumen) argument, ki ga uporabljajo ne samo navadni troli, temveč celo ministri, je količina denarja, ki naj bi jo države trošile za begunce. Na družbenih omrežjih je moč zaslediti objave, v katerih ljudje pozivajo politiko, da naj najprej poskrbi za svoje reveže. Eden izmed bolj zloglasnih primerov na slovenskih omrežjih je bila objava policista, ki naj ne bi dobil obroka in počitka, medtem ko je varoval begunce. Ljudje, ki širijo takšne objave (in med njimi mogoče celo ta konkretni policist), ne razumejo, da imajo oni, reveži in begunci istega nasprotnika, in sicer oblast. Če samo malo podrobneje pogledamo številke, koliko denarja troši država in za kaj, bomo kaj hitro videli, da denar je, vendar je slabo porabljen ali slabo razporejen. Vlada ocenjuje, da za namestitev 900 beguncev potrebujemo 12,6 milijona evrov, kar je približno toliko, kot smo leta 2009 porabili za … gripo.
Ob tem države EU vedno več proračunskih sredstev vlagajo v varovanje in obrambo, kar je močno povezano z že prej omenjeno politiko EU glede omejevanja prihoda ljudi ter zahtevah NATO. Takšno večanje proračuna v luči humanitarne krize in razpada socialne države se zdi neumno in ne prinaša nič dobrega. Krepitev meja in uveljavljanje varnostnih ukrepov povzroča strah med prebivalci in posledično porast nacionalizma, rasizma in islamofobije.
Na tem mestu je nujno poudariti, da ko gre za reševanje življenj, ekonomske računice enostavno niso pomembne. Vsako človeško življenje je neprecenljivo, vsaka smrt, ki bi jo bilo mogoče preprečiti, umor. Tehnokratsko prepiranje o ocenah stroškov "begunske krize" je neetično in s humanistične perspektive nedopustno, v luči porasta nacionalizma, rasizma in islamofobije pa lahko ima le grenek zaključek.
Humanitarna kriza, ki smo ji priča, nam sicer služi tudi kot opomin, da živimo v mehurčku svojih najbližjih. Ni časa za narcizme majhnih razlik, ker je onkraj tega mehurčka svet, ki terja takojšnjo akcijo.
Varno zavetje podobno mislečih se zatrese že na Facebooku, v zgodnjih dneh katerega smo med prijatelje sprejeli vse sošolce iz osnovne šole in nekaj njihovih sosedov. Zdaj v branjenju higiene našega virtualnega zidu množično klikamo "unfriend" in "block," nekateri tudi "report." Podobno so ljudje "izven našega mehurčka" širili sovraštvo, ko smo v državi urejali pravice istospolnih partnerjev. Vsakič znova, ko človekove pravice prevzamejo tolikšen del medijskega prostora, boli, ko za ljudi, ki se jih spomniš kot dobrovoljnih mulcev, ugotoviš, da so polni sovraštva. Najhuje je, da se večina tega sploh ne zaveda. Ponavadi živijo v prepričanju, da so dobri, čutni ljudje. Da se mora vendar nekdo oglasiti, če so Slovenci lačni, mi pa bi radi pomagali "teroristom."
Najpogosteje gre za ljudi, ki še pred enim mesecem niso vedeli, da v Siriji sploh divja vojna, da se begunci v Sredozemlju utapljajo že nekaj let, skratka, da se humanitarna kriza ni začela pred 10 dnevi na naši državni meji. Z vseh strani slišijo nekaj o beguncih, a nimajo pojma, zakaj so se pojavili v Evropi. Nikjer ni nikogar, ki bi si vzel čas in jim preprosto razložil. Po nekaj minutah skrolanja postanejo žrtve fašistoidne propagande.
Pet sekund pozornosti sosedov naših sošolcev iz osnovne šole najbolj aktivni nestrpneži ukradejo z učinkovitimi in kratkimi (pogosto vizualnimi) sporočili, katerih cilj je, da v žrtvah razvnemajo strah pred neznanim. S preprostimi naracijami, polnimi lažnih informacij, iz nedolžnih, dobronamernih in včasih nevednih sosedov od sošolcev ustvarjajo čisto prave fašiste. Četudi se pogosto zdi, kot da igraš šah z golobi, je dolžnost vseh nas, da se ves čas oglašamo. Tudi ko spregovorimo, se nas namreč ne sliši tako zelo daleč. Ljudje rajši delijo preproste zgodbe, ki s prstom jasno kažejo na namišljene sovražnike, kot pa tehtne in težke misli.
Posted by Vid Jereb on Sunday, September 6, 2015
Ne tako redki glasovi razuma in refleksije nikoli ne dosežejo tako široke publike kot denimo objava nekega mladega celjskega "domoljuba," v kateri je vsaj večina preverljivih dejstev napačnih, pa je bila na Facebooku kljub temu deljena že skoraj pet tisočkrat. Med tem ko se tisti od nas, ki do beguncev čutimo kakršno koli odgovornost, od diskutiranja z žrtvami fašistične propagande v družbenih medijih najpogosteje distanciramo, se nestrpneži povezujejo, si posojajo glasove in s preprečevanjem nevednih, a dobronamernih sosedov od sošolcev z lahkoto zmagujejo digitalno vojno.
Dolžnost vsakega izmed nas je, da se prijazno in strpno spopade z vsebinami, ki podpihujejo sovraštvo do beguncev. Res ni težko najti racionalnih argumentov, zakaj imajo vedno znova — narobe.
Da jezik resničnosti ne opisuje, pač pa jo ustvarja, ni nič novega, se je pa to lepo pokazalo tudi na primeru beguncev. Prvi očiten simptom, kako jezik služi dominantnim interesom, je že samo poimenovanje oseb, ki trenutno potujejo v smeri bogatih evropskih držav. Potrebovali smo kar nekaj srce parajočih prizorov, da smo te ljudi sploh lahko poimenovali s pravim imenom - ne migranti, pač pa begunci. Pogosto je zaslediti tudi izraz ilegalec, kar pomeni a priori kriminalizacijo, pa prebežnik, kar je navidez korektna oznaka, ki pa v svojem pomenu skriva povezavo z dezerterstvom, in sicer v sintagmi prebežnik iz boja. Prebežnik je torej strahopetec. Ko pa se Zahodnjaki odpravimo na Bližnji vzhod, nismo zadovoljni z nobenim od gornjih nazivov; reče se nam expats.
Pri Danes je nov dan smo sicer mnenja, da bi morale biti meje odprte za vse in da je koncept ograjevanja zgrešen, najsi gre za dejanske fizične ovire kot npr. na Madžarskem ali pač za metaforično bodečo žico, kot je npr. Schengen, toda trenutne evropske zaveze in dogovori med (npr. ekonomskimi) migranti in begunci pomembno razlikujejo. Begunec mora od doma, migrant zgolj želi. To, da nesrečnike, ki dnevno umirajo na poti na cinični Zahod, imenujemo begunci, jim daje ob morebitnem prihodu drugačne pravice, kot če bi jim rekli migranti. Te pravice so s četrto Ženevsko konvencijo sprejele vse članice Evropske unije. Toda dejstvo, da je "migrantska kriza" v zadnjem obdobju v medijih pogosto postala "begunska kriza," ne spremeni dejstva, da še vedno govorimo o krizi, krivdo zanjo pa implicitno nalagamo dejstvu, da s porušenih domov pregnani ljudje množično prihajajo v Evropo.
To je lepo razvidno iz še ene jezikovne nesramnosti, in sicer iz sintagme "begunski val". Torej, ne "vojna ujma", ki množični beg predhaja, še manj "tok kapitala," "poplava zasebnih interesov," "zahodnjaške požrešne kobilice," ali "detonacija nestrpnosti." Javna razprava, zreducirana na pro et contra, namesto o "humanizmu" govori o "radikalnem levičarstvu", namesto o "etični dolžnosti" o "ameriškem dolgu," namesto o "empatiji" o "akademski velikodušnosti." Mimogrede, slednje se je zapisalo celo Mladininemu kolumnistu Janku Lorenciju.
Evropa razpravlja o "begunskih kvotah", kot da bi bilo govora o tobaku in bananah, vztraja pri mejnih postopkih, kot da bi ljudi carinili, pomanjkanje vsakršne aktivne in premišljene politike pa zamenjuje z vztrajanjem pri birokratskih, pravnih in drugih "demokratičnih" predpisih. Morda najbolj prepoznavno noto pa aktualni razpravi o beguncih daje dejstvo, da namesto o "krščanskih vrednotah" (med katerimi je menda tudi sočutje) razpravljamo o "nevarnosti islamizacije." Na celem svetu je več kot petdeset milijonov beguncev, v EU pa živi 503 milijonov prebivalcev, od tega je 72 % kristijanov - torej več kot 362 milijonov. Muslimanov je v EU cela 2 odstotka, se pravi nekaj več kot 10 milijonov. Je njihovo hipotetično povečanje na 60 milijonov res tako "ogrožajoče" z vidika prevladujočih vrednot in "demokratičnih standardov"?
Mimogrede, ste opazili, kako se na slednje najraje sklicujejo tisti, ki ves prosti (in nekateri verjetno tudi služben) čas porabljajo za to, da te iste standarde teptajo? Kar naenkrat so fašistoidnim politikam postale domače vrednote, ki večinoma izvirajo ravno iz zgodovinskih emancipatornih uporov proti njim samim: pravice žensk, homoseksualcev, odločanje o rojstvih otrok, svoboda govora, celo ločevanje odpadkov. In ko smo ravno pri smeteh: da za obmejnim prehodnim begunskim taboriščem brez dixijev in žive glasbe ostanejo kupi plastenk in plenic, se nam zdi necivilizirano, ko pa med jutranjim sprehodom po Tivoliju ugledamo kako veliko hujši prizor pospravljajo begunci, ki so k nam prišli pred 20 leti, se spomnimo, da smo bili tudi sami nekoč mladi: žur hipoma dobi razlog. Ravno tako nam na kraj pameti ne pade, da bi preizpraševali "stopnjo razvitosti" kulture nadebudnega ljubljanskega maratonca, ki nonšalantno zabriše plastenko vode po tleh sredi Slovenske ceste. Ne vprašamo ga niti, če ima v žepu osebno izkaznico ali potni list, četudi zakon to izrecno zahteva - četudi bi nam le trenutek razmisleka omogočil nagibanje k sklepu, da je tekač v tistem hipu najverjetneje brez ustreznih papirjev. "Toda," utegnete ugovarjati, "ne bodite pikolovski! Kam naj bi jih pa dal, če mora preteči na desetine kilometrov, da bi prišel do cilja?" "Mora?," vam odvrnemo, "Ali zgolj želi?"
Slovenske oblasti so skupaj s sosednjimi (Hrvaška, Madžarska) Evropski teden mobilnosti letos obeležile z zaprtimi mejami, siljenju v odpovedovanje mednarodni zaščiti in negostoljubnem prikimavanju begunskim fantazmam o Nemčiji ter organizaciji avtobusnih prevozov in železniških transportov, ki spominjajo na neko drugo temno obdobje v zgodovini. Ironično, prav na primeru "po nemško učinkovitih" železniških transportov se je v humanistično teorijo za zmeraj zapisala begunka Hannah Arendt s svojim konceptom "banalnost zla."
Filozofinja je v knjigi Eichmann v Jeruzalemu: Poročilo o banalnosti zla na primeru sojenja Adolfu Eichmannu, častniku SS in glavnemu organizatorju logističnih vidikov genocida, pokazala, da se pravo zlo ne skriva v okrutnih dejanjih, pač pa v slepem uboganju oblasti, sledenju zakonu in prizadevnosti na delovnem mestu. Eichmann je bil marljiv uradnik, pravo utelešenje slovenske fantazme pridnega človeka s pospravljeno pisalno mizo in natančno urejeno dokumentacijo. Zgodovina ga pomni pod imenom Mehanik holokavsta. Vlake, polne Judov, je v koncentracijska taborišča pošiljal učinkovito, ekonomično in z natančnim sledenjem kvotam. Ugotovil je, da lahko rezultate svojega dela dramatično izboljša z odstranitvijo sedežev iz vagonov, zato je kot vsak odgovoren birokrat to tudi storil in Judje so se poslej na svoji zadnji vožnji z vlakom morali zadovoljiti s "stojišči" v živinskih vagonih.
Eichmann je leta 1948 ilegalno (z lažnimi papirji, s pomočjo Vatikana po t.i. podganji poti) migriral v Argentino, kjer so ga leta 1960 ugrabili agenti Mossada in odpeljali v Izrael, kjer so mu sodili. Arendt opozarja, da so mu sodili po zakonih države, ki v času njegovih zločinov sploh še ni obstajala, za zločine, ki to v času njegovega delovanja to sploh še niso bili, torej retroaktivno. Trdi, da so ga mediji in javnost obsodili že v naprej. Sojenje je opisala kot "predstavo," kjer so namesto o individualni krivdi obtoženca govorili o grozotah holokavsta. Zakaj? Zaradi nepredstavljivo tesnobnega dejstva: po zakonih mu niso imeli kaj očitati. Nikogar ni umoril, ni ukazal nobene usmrtitve, menda je ob obisku koncentracijskega taborišča vidno pretresen celo bruhal.
Svoje delo, določeno s pogodbo o zaposlitvi, je opravljal najbolje, kot je znal, pedantno in predano, saj je verjel v oblast in sledil zakonu. Obsojen in kriv je bil z vidika normalnosti Siegerjustiz, z vidika reakcije javnosti nad lastno identifikacijo z njim, z vidika paničnega zanikanja spoznanja, da je v vsakomur od nas potencial, da postane mali eichmann, če le slabi oblasti dobro in zvesto služi. Banalnost zla, v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja odmevno prikazana v Milgramovem in Stanfordskem eksperimentu, pa po Arendt vsebuje še en ključen element, ki smo mu vsak dan priča tudi v trenutnem javnem diskurzu, in sicer popolnoma običajno in vsakdanjo - neumnost. In reakcija na knjigo, ki je izšla leta 1963 na vrhuncu hladne vojne? Očitali so ji, da za zločine krivi žrtve. Kot tistim, ki pravijo, da Charlie Hebdo ne bi smel objaviti spornih karikatur.
Po 2. svetovni vojni so se zmagovalci desetletja šli hladno vojno, se oboroževali, si prisluškovali, vohunili in si kazali jedrske zobe in vesoljske mišice, na dva dela razdeljeni Berlin pa so leta 1961 pregradili še z zidom. Medtem je med nezakonitim poskusom migracije iz Vzhodnega v Zahodni Berlin potrjeno umrlo vsaj 136 ljudi (uspelo je več kot 5 tisočim) in tudi zato je zrušenje berlinskega zidu Evropi in svetu leta 1989 pomenilo zmago demokracije in demokratičnih standardov. Svoboda gibanja! Urbano življenje!
Retorika mesta je vabljiva, pravi de Certeau, saj vabi mimoidočega s svojim bogastvom, tehnologijo, muzeji in varnostjo. Toda ko prideš bližje, ugotoviš, kot opozori Virilio v (neprevedeni) knjigi Speed and Politics, da je mesto le vozlišče cest. Fasade, okna in ekrani služijo mimobežnim oglaševanju, prodaji in informacijam. Blago se kar samo ponuja v izložbah, včasih dobesedno. Virilio nadaljuje, da je moč oblasti skoncentrirana v nadziranju transporta, saj smo od meščanske revolucije naprej soočeni z vedno vnovičnim ponavljanjem istega:
"mešanjem družbenega reda s kontrolo prometa (ljudi in dobrin) in revolucije oz. upora s prometnimi zamaški, nepravilnim parkiranjem, nesrečami in trčenji."
Tudi slovenska oblast se ukvarja le z usmerjanjem prometa in skrbi za legalnost postopkov, zavedajoč se, kot nadaljuje Virilio, da je za "izpraznjenje ulic dovolj vsem obljubiti avtocesto." Na Zahodu je pravica do prostega gibanja postala vsakodnevna zahteva po gibanju, diktatura mobilnosti, zato počitek ni več potovanje drugam, saj so tam grožnje, pač pa obstanek na mestu. Verjetno je to še en razlog, zakaj smo tako užaljeni, da begunci vztrajajo v gibanju mimo Zlovenije ne glede na to, da mi v njej mirujemo oz. cepetamo na mestu in vijemo roke nad svojo nesrečo. Medtem bo Nemčija izpadla humanitarni heroj in vestno izpolnila kvote, posledično malo omilila svojo demografsko krizo in na ramenih beguncev sčarala kakšen nov gospodarski čudež.
Zahodna "demokracija" nad umišljenimi grožnjami zmaguje s silo in postavljanjem novih zidov, ki samoograjujejo, puščajo navzven (expats, turisti, prihodnji borci ISIS ...), toda so nepredušno zaprti navznoter. Kontinent, ki je svoje najbolj multikulturno obdobje preživel pod islamsko nadvlado Otomanskega imperija, se v svoji privilegirani zaplankanosti obrača navznoter. Glede na demografsko stanje in trende, bo sam vase tudi slej ko prej tudi implodiral. Za nami bo ostal le kup plastičnih smeti, ki ga bodo pospravili begunci. Če ga ne bo prej (mimogrede, kaj pa počne?!) kar Borut.
Dodajte me na mailing listo.