Pojasnilo k agrumentu z dne 22. 8. 2017

22. 8. 2017

Tudi nam ni všeč, da družba ženske (pa tudi druge manjšine!) masovno "spusti zraven" šele, ko se neko področje demistificira in birokratizira, produkcija pa serializira, ampak to žal še ne pomeni, da temu ni tako.

Notranja hieararhija programerskih služb situacijo oriše še jasneje: znotraj programerske skupnosti je največ žensk na front-endu, ki je percipiran bolj kot "štancanje" in manj kot kreativno reševanje problemov, skratka, bolj kot obrt. Večina današnjih programerskih služb je bistveno bolj kot romantični podobi iz kakšne TV-serije podobna prav tej predstavi: programerji večinoma nimajo časa sanjati novih Facebookov, pač pa štancajo razreze za naročnike. O tem vidiku evolucije programerskega poklica govori zadnja povezava v agrumentu, ki ugotavlja, da gre pravzaprav za naslednji množični modroovratniški job.

Podobno je bilo z drugim področjem, ki ga omenjamo: vstop v izobraževalni sistem in nasploh javni prostor je bil seveda z vidika feminizma velik dosežek, ki pa vsaj malo razvodeni, ko opazujemo nadaljnjo evolucijo teh institucij. Univerza je postala precej feminizirana, hkrati pa je tudi precej izgubila na ugledu. Ne trdimo, da so razlog ženske, prej obratno. Razlog so moški, ki, soočeni z ženskami, ki jih nenadoma ne le dohajajo, pač pa pogosto prehitevajo, njihove uspehe neosebno razvrednotijo tako, da najdejo nove peskovnike.

Čeprav imamo več študentk kot študentov, pa imamo tudi več doktorandov kot doktorantk. Višje kot gremo v hierarhiji Univerze, več je moških: kdo prevladuje med dekani, rektorji, člani SAZU? Ne tisti, ki imajo povprečno v srednji šoli boljše ocene in ki se v večjem deležu vpišejo na faks, skratka, ne ženske.

Če torej hočete videti, kje se sprejemajo pomembne odločitve, poglejte, kje so v večini - fantje. Trenutno so v start-upih in nasploh na visokotehnološki sceni, kjer se odvija nova navidezna feministična bitka, kjer prosvetljeni CEO-ji sprejemajo vključujoče strategije, zagovarjajo enakost in odpuščajo avtorje raznih šovinističnih manifestov, ženske pa počasi prevzemajo pobudo. Nedavna raziskava recimo kaže, da so programerke pri commitih na GitHubu manj uspešne le, če je njihov spol znan. Možno je torej teoretizirati, da, s tem ko se bodo tudi ta področja popolnoma odprla vsem, posledično ne bodo več na pročelju tehnološkega, družbenega in političnega razvoja, njihovi nosilci pa ne več nosilci družbene moči.

Problema ženske izključenosti iz nekaterih področij torej ne gre reševati tako, da se jih pokroviteljsko usmerja tja, pač pa da se ponovno premisli sistemske okvirje, znotraj katerih se same "svobodno" odločajo.

Današnji agrument niti slučajno ni poziv k ponovnemu obujanju tradicionalnih spolnih vlog in delitev, pač pa opozorilo, da kapitalizem in patriarhat hodita z roko v roki. Ko so v ZDA dobili pravice temnopolti in ženske, so takoj pravice dobile tudi korporacije, da bi tako beli moški lahko ohranili svoje privilegije. Skupni točki kapitalizma in patriarhata sta izkoriščanje ter koncentracija moči in kapitala v peščici (večinoma moških) rok. Prav tako današnji agrument niti slučajno ni sodba o (ne)potrebnosti feminizma. Feminizem potrebujemo bolj kot kadarkoli, a feminizem niso tečaji programiranja za ženske in izpolnjena kvota MILF šefic. Feminizem je pretresanje samoumevnih družbenih norm, ki zmoti tako desne kot leve, tako moške kot ženske, tako gospodinjce kot programerke.